Sem Mirko (Vladimir) Rakovnik. Na svet sem prišel 23. julija leta 1947, kot šesti otrok v delavski družini. Moj rojstni kraj Kumen, v župniji sv. Lovrenca, leži v osrčju Pohorja, mogočnega in s temnimi gozdovi poraščenega pogorja, ki se razteza od Maribora do Dravograda. Srečno otroštvo sem preživel sredi narave, kjer so se med vsakdanja opravila in delo mešale številne otroške igre in potegavščine. Priložnosti za to ni manjkalo, saj je poleg naše družine z devetimi otroki v isti hiši bivala še družina očetove sestre z osmimi otroki. Tako je bilo samo pri naši hiši otrok za eno celo šolo!

rojstna hiša v Kumenu na Pohorju

Naša družina. Manjka brat Miha, ki je mlad umrl

Po osnovni šoli, sem končal vajeniško šolo za pripravo obratnih elektrikarjev. Med stroji, kabli in žicami me je nekega dne odkril Gospod in me povabil med salezijance. Tako sem leta 1968 začel obiskovati privatno versko gimnazijo v Želimljem, na Šentviški državni gimnaziji pa sem maturiral. Bogoslovje sem obiskoval v Ljubljani in bil 29. junija 1979 v Mariborski stolnici posvečen v duhovnika.

v letih bogoslovja 8. julij 1979: nova maša v Lovrencu na Pohorju

Že med bogoslovnim študijem sem hodil na Škofije pri Kopru v pastoralno prakso, nekoliko pomagal tudi v Hrvatinih pri g. Ivotu Miklavcu. Po posvečenju, med študijem 6. letnika bogoslovja, pa sem bil nekakšen kaplan v župniji Želimlje. Zares se je začelo v Sevnici ob Savi, ko sem v treh letih nabiral prve duhovniške izkušnje. Med Sevničani mi je bilo zelo lepo, čeprav je bilo ogromno dela z veroukom in s šestnajstimi podružnicami. Iz Sevnice me je po treh letih pokorščina vodila na Obalo, v župnijo Ankaran. Spet je bilo obilo osrečujočega in prijetnega dela z mladino in veliko novih izkušenj med duhovno oskrbo bolnikov v bolnici Valdoltra.

kot novomašnik v Nemčiji

s Sevničani na vrhu Triglava

Po krajšem študijskem letu v Rimu, sem leta 1986 pristal v Selah na Koroškem, v enem najlepših in najbolj idiličnih krajev Koroške, med zasanjanim Obirjem in skalnato Košuto. Očarale so me naravne lepote, še bolj pa lepota njihovega petja in bogastvo slovenske kulturne dediščine, ki so jo skrbno negovali in prenašali iz roda v rod.

V Selah z učitelji in učenci pred novo šolo Med Tratnikovimi kosci

Po sedmih letih sem spet za krajši čas prišel v Ankaran, odkoder sem se za 8 let preselil v Ljubljano, k sveti Tereziji Deteta Jezusa na Kodeljevem. Iz kraljestva gora in naravnih lepot, tišine gozda in mehkobe zelenih travnikov sem prišel na beton in asfalt slovenske metropole!
Ljudje pa so bili zelo prijetni! Živeli in delali smo skupaj, skrbeli za velikansko cerkev in njen živahen utrip, radi zahajali v hribe, na smučanja, počitniške tedne, veroučne vikende, vmes pa stopili skupaj, kaj popili, pojedli, pa zapeli in potem spet garali.

na strehi Evrope - Mont Blanc

Flachau, smučarski raj

Iz Ljubljane sem spet za eno leto odšel v zamejstvo, tokrat na Tržaško, na Opčine pri Trstu. Užival sem med lepotami Krasa in njegove kamnite umetnosti, med zavijanjem kot britev hladne burje in očarljivimi sončnimi zahodi nad tržaškim zalivom. Ljudje, Openci, so bili prijazni in iskrivi sogovorniki in v kratkem času sem doživel veliko lepega, za kar sem Opencem iskreno hvaležen. Zlasti prijetno in lepo je bilo sodelovanje z župnikom, g. Francem Pohajačem.

No od tam pa sem privandral sem med Vas, v lepo in slikovito Prlekijo. Takoj me je očarala čudovita baročna cerkev, sanjava Mura, pa obsežna rodovitna polja, valujoča v zrelem žitu, ter nepopisno lepi sončni vzhodi in zahodi. Tudi v Vas, dragi Verženci, slutim vse te razsežnosti Vaše pokrajine in prav zato je srečevanje z Vami vedno nekaj novega, drugačnega. Bog daj, da bi bilo vedno za vse osrečujoče!