VERŽEJ
Na obsežnih ravnicah, kjer zorijo zlata žitna polja, v neposredni bližini sanjave Mure, so zagnani verniki v spomin na velike dogodke evropske zgodovine in v zahvalo za Marijino pomoč že leta 1815 postavili na glavnem trgu v Veržeju steber s kipom Marije Pomočnice.
Kdo ne bi mogel reči, da je prav to Veržence tako zgodaj in tako življenjsko povezalo z don Boskom, velikim častilcem Marije Pomočnice in njegovimi salezijanci.
In kako so salezijanci prišli v Veržej?
Ugleden posestnik v Veržeju, Anton Puščenjak, je bil pripravljen vse svoje posestvo darovati kaki redovni družbi, ki bi v Veržeju postavila šolo za tukajšnjo mladino. Profesor teologije v Mariboru, prav tako domačin iz Veržeja, prelat dr. 
Franc Kovačič, je njegovo željo uresničil. Dobro je namreč poznal delo salezijancev na Rakovniku pri Ljubljani in je bil prepričan, da so salezijanci najbolj primerni za uresničitev Puščenjakovega testamenta. Zato se je po njegovi pobudi in prizadevanju začelo graditi Marijanišče.
27. oktobra 1912 je škof Mihael Napotnik ob prisotnosti velikanske množice vernikov že lahko blagoslovil novo zgradbo. Istega dne so se salezijanci tudi uradno naselili v Marijanišču in začeli s svojim vzgojnim delom.
V Marijanišče se je takoj naselil mladostni živ-žav. Najbolj so bili obiskani mladinski krožki in nedeljski oratorij. Leta 1914 je bilo vpisanih že 250 otrok in fantov.
Med obema vojnama se je delo še bolj razmahnilo. Sloves Marijanišča v Veržeju se je razširil po vsej Sloveniji, saj so iz te šole izšli številni duhovniki, kulturniki in oblikovalci slovenske zgodovine.
Vihra druge svetovne vojne je tudi cvetoče delo salezijancev v Marijanišču uničila in razdejala. Po vojni je bilo Marijanišče nacionalizirano. Najprej je služilo za osnovno šolo, potem pa za šolanje in vzgojo problematičnih otrok in mladine.
Po osamosvojitvi Slovenije, ko so stavbo zapustili še zadnji begunci, so se salezijanci spet vrnili v svoje Marijanišče, ki je povsod kazalo sledove burne in žalostne zgodovine.
Zavihati je bilo treba rokave in pri dotrajani stavbi urediti vsaj najnujše.
Skupaj z najnujšo obnovo so tekle najrazličnejše aktivnosti: Oratoriji, srečanja družin, skavtsko gibanje ... v Marijanišču so se spet shajali molilci za poklice, dobrotniki, salezijanski sotrudniki ... Vmes pa kuharski tečaji, razstave cvetličnih aranžmajev, slikarske razstave ...
Pestro in množično dogajanje v verženskem Marijanišču je bilo opaženo tudi v Ljubljani. Zato se je slovenska salezijanska inšpektorija odločila, da omogoči temu dogajanju tudi primerne prostore in da s pomočjo sotrudnikov in drugih dobrotnikov vrne Marijanišču prvotni blesk in sijaj.
Navdušenci so zasadili lopate, zabrneli so gradbeni stroji in Marijanišče je počasi dobivalo novo podobo. Številni domačini so s prostovoljnim in udarniškim delom dolge hodnike kmalu spremenili v katakombam podobne rove. V prahu in znoju so odstranjevali star omet, dotrajani tlak, zbijali in odstranjevali preperela okna in vrata.
Po gradbenih odrih pa niso hiteli samo gradbinci, spretna umetniška roka je hotela to stavbo na svojski način določiti za don Boska in njegovo delo.
Zidarji še niso podrli svojih odrov, ko so otroci in mladi v asfalt že risale svoje sanje o srečnem življenju. Čarna Mura jih je zbrala na stotine iz bližnjih in daljnih krajev Pomurja. Mladost se je lahko izrazila v vsej pestrosti svoji barv in oblik življenja.
Zadnjo nedeljo septembra je bilo delno obnovljeno Marijanišče slovesno blagoslovljeno. Seveda pa boste še marsikje opazili nedokončana dela, marsikaj bo na dokončno obnovo moralo še nekoliko počakati, da že kar izčrpana velikodušnost dobrotnikov spet pride do sape in bo Božja previdnost v tej deželi ob Muri spet ustvarjala velika dela za mlade, ki potrebujejo dom, družino in duhovno svežino.
